By nani

Povzeto (Katja Benčina – vizita.si)

Na vrhuncu svoje kariere, dober teden pred odhodom na najpomembnejše tekmovanje v kotalkanju, je komaj 25-letna Lucija Mlinarič izvedela za grozljivo diagnozo – rak dojke. Za trenutek ni več vedla, kako nadaljevati, a pogumna Lucija se je odločila, da kljub vsemu nastopi na svojem zadnjem tekmovanju, kjer je z njo dihala vsa svetovna kotalkarska elita.

Kotalkarica Lucija Mlinarič je pri 25-ih letih na vrhuncu svoje kariere izvedela, da je zbolela za rakom dojke. Kljub vsemu se je odločila, da gre na eno najpomembnejših tekmovanj v kotalkanju in svojo kariero zaključi v velikem slogu. (Foto: Aljoša Kravanja)

Sedemtisočglava publika na enem največjih tekmovanj v kotalkanju, svetovnih igrah v mestu Cali v Kolumbiji. Dvorana, polna do zadnjega kotička, občinstvo željno nastopov, ki jemljejo dih, sodniki pripravljeni, da opazijo tudi najmanjšo napako v izvedbi programa. Na vrsti je nastop Slovenke Lucije Mlinarič, ki je na ta trenutek čakala vseh svojih 23 let kariere. Treba bo na oder.

Adrenalin ji gre po žilah in ve, da je pripravljena, saj je program zvadila do potankosti, a samozavest ni enaka kot na drugih tekmovanjih. Vdih, izdih. Zavedanje, da gre za njen zadnji nastop v karieri na enem najpomembnejših tekmovanj v kotalkanju, o katerem je sanjala že od četrtega leta starosti, in da jo za njim čaka novi boj – boj za življenje – ji nažene strah v kosti. Noge odrevenijo, v prsih jo stiska občutek, kaj če mi ne bo uspelo, kaj če ne izvedem vsega perfektno, kaj če kariero zaključim s ponesrečenim nastopom? Vdih, izdih. Ko se ozre po dvorani, zagleda obraze svojih sotekmovalcev, ki ji z nasmehom dajejo spodbudo in si prav tako želijo, da bi ji uspelo. Čeprav je svojo skrivnost skrivala pred vsemi, so izvedeli za njeno bolezen in razumeli, zakaj je ta nastop tako pomemben zanjo. Čas je za nastop. Vdih, izdih. Odločno se požene na sredino plošče, se postavi v začetno pozo, luči se usmerijo vanjo in glasba zapolni dvorano. Telo v trenutku zapustijo strahovi in postane eno z glasbo. Hitrost na kotalkah ji požene kri po telesu, piruete izvede perfektno, uspejo ji tudi skoki, ki si jih je želela izvesti izvrstno. Bučni aplavz ob koncu nastopa potrdi, da so bili obiskovalci navdušeni nad njenim nastopom. Sodniki pa so odločili – 2. mesto na prestižnem tekmovanju.

 

Ko sem dolgi program izvedla fenomenalno, je bilo nepopisno. Solze sreče, žalosti, tudi od vseh sotekmovalcev, ker so se nekako vživeli, začeli vsi dihati z mano in mi privoščlili, da mi je uspelo. To je nepozaben občutek,” z žarom na obrazu pripoveduje 25-letna Lucija Mlinarič iz Šempetra pri Gorici, s katero sva se pogovarjali v prijetni kavarni v središču mesta, kamor je prihitela takoj po petem ciklu kemoterapije na Onkološkem inštitutu. Ovita v svetlo pokrivalo, s širokim nasmehom na ustih, ni dajala vtisa, da prestaja eno najtežjih bitk v svojem življenju. Boj z rakom dojke. Pred kratkim je prestala operacijo, pri kateri so ji odstranili obe dojki, težko okrevanje po posegu, trenutno je na zdravljenju s kemoterapijo, čakata pa jo še radioterapija in hormonsko zdravljenje. ”Vse to zdravljenje si predstavljam kot dolgi kotalkarski program, ki traja štiri minute. Prva minuta je bila operacija, ki sem jo prestala, kljukica. Druga minuta kemoterapija, kljukica, tretja, radioterapija in potem še hormonska terapija. Tako sem pobrala kotalkarske elemente in si zdravljenje zgradila na ta način, da lažje prenašam vse reči.

Kljub današnjemu optimizmu, pa je bil 9. julij lanskega leta, ko je izvedela za diagnozo, eden najhujših dni v njenem življenju. Štirikratni evropski prvakinji in svetovni podprvakinji se je v trenutku, ko je prejela klic svoje matere, ki ji je sporočila diagnozo, življenje obrnilo na glavo.

a kaj si najprej pomislila, ko si izvedela za diagnozo?

Prva misel je bila, kaj bo, ko ne bom več obupla kotalk, začutila, da mi bije srce, začutila adrenalina, ko bom na tekmovanju, ko delaš piruete, ko skočiš … Svet se mi je sesul. Eno leto se bom mogla posvečati zdravljenju, namesto, da bi uživala tako kot moji vrstniki, šla pohajati, žurala, vikende preživljala izved svojega kraja. V trenutku sem bila zgubljena. Nekako ne veš, kako naprej. Kako boš preživel naslednji dan?

Kdaj si opazila, da je nekaj narobe in da moraš na testiranje?

Že junija sem začutila bulice pod pazduho, ampak sem mislila, da so se morda pojavile le zaradi napornega treninga, saj sem se takrat pripravljala na svetovne igre. Potem me je en dan stisnilo blizu srca in bila sem primorana povedati doma, da imam bulice. V Šempetru so mi naredili punkcijo in zdravnica je prišla na dom povedati mami in očetu, da imam raka. Ko me je mama klicala, sem bila v dvorani pred treningom in takoj sem zaslutila, da nekaj ni v redu. Postavljala mi je nenavadna vprašanja, kot so, kdaj imaš menstruacijo, treba bo narediti še en pregled … Vse mi je bilo jasno. K sreči sem bila v dvorani, v okolju, ki je bilo meni domače in sem lahko bila sama s sabo. Mami in očetu sem rekla, naj me prideta objeti, saj sem se v tistem trenutku zavedla, da bo treba nekatere stvari v življenju spremeniti.

Kako si se nato soočila z diagnozo?

Sprva ne moreš niti verjeti. Se sprašuješ, pa saj ni res, sem res prav slišala. Potem pa so me v Gorici spraševali, kako si in sem rekla: ”Ja pač raka imam, kako pa naj bom?” S tem, ko sem si pričela ponavljati sama sebi, da imam raka, sem nekako pričela sprejemati dejstvo, da sem mogoče res zbolela in da bo treba zaključiti s tekmovanji.

Kljub temu si se odločila, da se najpomembnejšega tekmovanja vseeno udeležiš. Kako je bilo stopiti na oder, ko veš, da je to tvoje zadnji nastop?

Ooo, grozno!!! Prvi večer, ko sem imela kratki program, sem bila bleda in sem s strahom stopila na oder. Ker se zaveš, da je zadnji nastop in da če ne boš naredil tistega, kar bi rad, si si pokvaril svoje sanje, si pokvaril zadnjo tekmo. Vsi bi radi zaključli na vrhuncu in prvi večer sem naredila eno napako in se nekako zbrala šele sredi programa. Potem pa je k meni prišla prijateljica Francozinja, me prijela za ramena, stresla in rekla: ”Vsi vemo in smo s tabo. Jutri moraš narediti tako, kot znaš in videla boš, bo vse v redu.” To je bilo zame prebujenje: ”Aha, v redu, moram dobro izvesti zadnji nastop, bom dala še to skozi, ne smem razmišljati, da je nekaj narobe z mano.” Naslednji dan sem potem nastopila bolj odločno, se razživela na plošči in bilo je nepopisno lepo. Nekaj najlepšega, da zaključiš tako, kot je treba. Potem sem si rekla, sedaj pa imam drugi boj pred seboj in tudi tega za enkrat uspešno premagujem.

Kaj ti je dalo optimizem pri zdravljenju?

Pri vsej stvari je bilo ključno, da sem predvsem zaupala zdravnikom. Operacijo je opravil dr. Erik Brecelj in ko sem izvedla, da me bo on zdravil, sem vedela, da sem v dobrih rokah. Dal mi je optimizem in vsako reč, ki mi jo je povedal, mi je povedal jasno. Vse sem vedela, kaj me čaka. Kako bo, kako ne bo. Kaj moram narediti, da se bom boljše počutila. Res je zdravnik s srcem in če imaš take ljudi okoli sebe, je veliko lažje. Tudi dr. Boštjan Šeruga – internist onkolog, same pohvale. Prišla sem res v dobro ekipo in bila sem v dobrih rokah in to mi je dalo optimizem in zaupanje, da bo šlo vse dobro skozi.

Kdo ti je bil v največjo oporo pri zdravljenju?

Starši, prijatelji. Ko doživiš nekaj takega v življenju, ti res ostanejo najbolj blizu prav tisti pravi prijatelji. In moji sotekmovalci po svetu, s katerimi sem v zadnjih letih preživela največ časa … Z njimi se danes skoraj vsak dan slišimo, če so blizu me pridejo obiskati. Mi pošiljajo pozitivno energijo in pozitivne misli. Moram reči, da vsa svetovna kotalkarska scena sledi moji zgodbi in me podpira in občutek imam, da dihajo z mano. Vsako stvar, ki jo dam skozi, vsako terapijo pospremijo s pozitivnimi mislimi. To je lep občutek, saj veš da nisi sam, čeprav si na terapiji v resnici sam. Da imaš zadaj neko podporo.

Zagotovo so prišli tudi slabi dnevi, ko ti je zmanjkalo volje. Kako si premagovala te?

Včasih misli zaidejo in si kakšen dan slabe volje, se ti ne da več, bi najraje vse skupaj pustil. Se vprašaš, kaj je meni tega treba. A na ta vprašanja ne boš nikoli dobil odgovorov. Malo se pustim, da se zasmilim sama sebi, potem si pa rečem: ”Ne, ne Lucija, treba je iti naprej, treba je ostati pozitiven in vse bo v redu. Do tu si prišla in ostaja ti samo še del poti.” Tako nekako se spodbujam, da grem lažje naprej.

Kot si povedala, tvoje zdravljenje trenutno dobro napreduje. Kako sedaj gledaš na to preizkušnjo in kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Sedaj vidim, da se vsaka stvar zgodi z nekim namenom in da je vsaka stvar za nekaj dobra. Res ni preprosto in res gre za težko preizkušnjo, a te izoblikuje kot osebo. Se bolj posvetiš sebi. Določene stvari, ki si jih prej delal, moraš spremeniti. Napaka, kot je na primer, da bi morala počasi dati prednost tudi katerim drugim stvarem v življenju, kot je na primer dokončanje fakultete, da manj časa treniram in vsega časa ne preživim v dvorani. Začenjaš se spreminjati in sedaj sem si zadala nekako takole.

Zbolela sem pri 25-ih, danes sem stara 26 let. Prve četrt stoletja sem preživela športno, energično, dosegla rezultate, ki so zame zelo pomembni, zdaj v naslednjem četrtletju pa bo treba prednost tudi čemu drugemu, na primer sami sebi. Prvih 25 let je bilo lepih, sedaj pa začenjam z nule. Tako se je zdelo tudi po operaciji, ko nisem mogla nič in sem imela občutek, da sem se na novo rodila. Operacija je bila zame preporod in na svet sem pričela gledati drugače.

‘Moram reči, da vsa svetovna kotalkarska scena sledi moji zgodbi in me podpira in občutek imam, da dihajo z mano. To je lep občutek, saj veš da nisi sam.” 

Tudi  mi smo s teboj………………………………………….

lucija 1 lucija 3

Filed under: Aktualno, Zanimivosti